Iskalec, ki se zaveda Guruja, živi kot posvetno bitje v družbi in se med učenjaki obnaša kot razgledana oseba. Pa vendar so zanj vse to svetna dejanja in ga ohranja neomadeževanega pred njimi. Ostaja vtisnjen v spomin na
Jogijske prakse iskalcu ne zagotovijo resnične združitve z Gospodom. Posvetni užitki so prav tako brez pravega udobja in miru. Tako se oseba, ki se zaveda Guruja, osvobodi takšnih motenj in uživa v resnični blaženosti tako, da zavzame hi
Vizija osebe, ki se zaveda Guruja, je vedno osredotočena na vpogled v Guruja. Njegov um je vedno zatopljen v ponavljajoče se spominjanje Gospodovega imena. S pridobitvijo takšnega božanskega zavedanja je sposoben prejeti božanski zaklad Gospodove ljubezni.
Karkoli dobrega naredi z umom, besedami in dejanji, je vse duhovno. Uživa vso srečo v najvišjem zakladu Naama Simrana. (60)