Zadovoljstvo, ki ga pobožni sikh dobi od meditacije o njegovem imenu, je tako mistično, da on (Gursikh) pozabi na vse druge posvetne užitke.
Z dišavo duhovnega miru oseba, ki se zaveda guruja, živi v stanju blaženosti in pozabi na vse druge posvetne užitke.
Tisti, ki živijo v zavestni prisotnosti pravega guruja, živijo v stanju nenehne blaženosti. Minljivi užitki uničljivega sveta jih mamijo in ne privlačijo več
družbi duhovno vzvišenih duš in ob pogledu na njihovo stanje ekstaze združitve z Gospodom menijo, da so vse modrosti in privlačnosti sveta ničvredne. (19)