Človek postane pravi učenec samo tako, da se božansko besedo Guruja vsrka v um in postane ponižen Gurujev suženj. Ker ima tako rekoč otroško modrost, je brez prevar in zaljubljenosti.
Ker je njegova zavest zatopljena v Gospodovo ime; najmanj ga prizadenejo pohvale ali zavrnitve.
Dišava in neprijeten vonj, strup ali eliksir so zanj enaki, ker je njegova (bhakte) zavest absorbirana vanj.
Ostaja stabilen in enoten, tudi če uporablja svoje roke za dobra ali brezbrižna dejanja; ali stopa po poti, ki ni vredna spoštovanja. Takšen bhakta nikoli ne goji občutka prevare, laži ali slabih dejanj. (107)