En Oankar, primarna energija, realizirana z milostjo božanskega učitelja
Vaar štiri
Oankar, ki se je preoblikoval v oblike, je ustvaril zrak, vodo in ogenj.
Nato je ločil zemljo in nebo in mednje vrgel dva plamena sonca in lune.
Nadalje je ustvaril štiri rudnike življenja. Ustvaril je štiriinosemdeset lakov vrst in njihovih živalskih kul.
vsaki vrsti naprej se rodi nešteto bitij.
Med vsemi je človeško rojstvo redko. Že v tem rojstvu bi se morali osvoboditi s predajo Guruju.
Človek mora iti v sveto kongregacijo; zavest je treba združiti z besedo Guruja in negovati samo ljubečo predanost, se moramo zavezati, da bomo sledili poti, ki jo je pokazal Guru.
Človek, ko postane altruist, postane ljubljenec Guruja.
Zemlja je najskromnejša, ki se izogiba egu, je trdna in stabilna.
Globoko zakoreninjen v trdnosti, dharmi in zadovoljstvu ostaja miren pod nogami.
Če se dotaknete svetih stopal svetnikov, je bilo prej vredno pol penija, zdaj pa je vredno lakov.
V dežju ljubezni se zemlja nasiti z užitkom.
Samo ponižni se okrasijo s slavo in zemlja se nasiti, pil čašo ljubezni Gospodove.
Med pestrim rastlinstvom, sladkimi in grenkimi okusi ter barvami na zemlji človek žanje, kar seje.
Gurmuki (v svoji ponižnosti kot zemlja) dobijo sadje užitka.
Človeško telo je kot pepel, toda v njem je jezik vreden občudovanja (zaradi njegovih koristi).
Oči opazujejo oblike in barve, ušesa pa skrbijo za zvoke – glasbene in druge.
Nos je bivališče vonja in tako vseh teh pet kurirjev (telesa) ostaja prepuščenih tem užitkom (in postane nesmiselno).
Med vsemi temi so stopala postavljena na najnižjo raven in imajo srečo, da zavračajo ego.
Pravi Guru z zdravljenjem odstrani bolezen ega.
Pravi Gurujevi učenci se dotaknejo stopal in se priklonijo ter upoštevajo Gurujeva navodila.
Tisti, ki postane ponižen in mrtev za vse želje, je pravi učenec.
Najmanjši prst je spoštovan in okrašen z nošenjem prstana.
Kaplja iz oblaka je majhna, a enaka, toda vstop v ustje školjke postane biser.
Rastlina žafran (Messua ferria) je sicer majhna, vendar krasi čelo v obliki posvetilnega znamenja.
Kamen modrosti je majhen, a zlitino osemdesetih kovin spremeni v zlato.
V glavi majhne kače ostaja dragulj, ki ga ljudje začudeno gledajo.
Iz živega srebra pripravljajo eliksir, ki je neprecenljiv.
Tisti, ki se izogibajo egu, se nikoli ne pustijo opaziti.
O tem, kako je ogenj vroč in voda hladna, je vredno premisleka.
Ogenj s svojim dimom umaže stavbo, voda pa jo očisti. To dejstvo zahteva vodstvo Guruja.
V družini in dinastiji je ogenj svetilka, vodi pa pripada večja družina lotosa.
Po vsem svetu je dobro znano, da molj ljubi ogenj (in se opeče), črna čebela pa ljubi lotos (in počiva v njem).
Plamen ognja se dvigne in kot egoist se obnaša zlobno.
Voda gre proti nizki ravni in ima lastnosti altruizma.
Guru ljubi tistega, ki po naravi ostaja skromen.
Zakaj je bolj nora hitra barva in žafranika začasna.
Korenine norosti se razprostirajo v zemlji, jo najprej izvlečejo in dajo v jamo ter potolčejo z lesenimi pesti.
Nato se zdrobi v težkem mlinu.
Nadalje trpi bolečino kuhanja in okraševanja v vodi in potem šele krasi (s hitro barvo) oblačila ljubljene.
Žafranika izvira iz zgornjega dela bodičastega plevela Carthamus tinctoria in daje svojo globoko barvo.
Z dodajanjem tarte se oblačila pobarvajo in ostanejo pobarvana le nekaj dni.
Nizkorojeni na koncu zmagajo, tako imenovani visoki pa so poraženi.
Mala mravlja postane bhringi (nekakšna brneča čebela), tako da ji dela družbo.
Videti je, da je pajek majhen, vendar izvleče in pogoltne (sto metrov) preje.
Čebela je majhna, a njen sladek med prodajajo trgovci.
Sviloprejka je majhna, vendar se oblačila iz njenih vlaken nosijo in ponujajo ob porokah in drugih obredih.
Jogiji, ki dajo majhno čarobno kroglico v usta, postanejo nevidni in neopaženi odidejo v oddaljena mesta.
Nize majhnih biserov in draguljev nosijo kralji in cesarji.
Nadalje se skuta naredi tako, da se v mleko vmeša majhna količina sirila (in tako dobimo maslo).
Trava je poteptana pod nogami, pa se revež nikoli ne pritožuje.
Krava med uživanjem trave ostane altruistična in daje mleko revnim.
Iz mleka se naredi skuta, nato pa iz skute pripravijo maslo in okusno maslo itd.
S tem maslom (ghee) se izvajajo homi, yajne in drugi družbeni in verski obredi.
Dharma v obliki mitološkega bika potrpežljivo nosi breme zemlje.
Vsako tele proizvede na tisoče telet v vseh deželah.
Ena travka ima neskončno dolžino, tj. ponižnost postane osnova celega sveta.
Drobna sezamova semena so vzklila in ostal nizek in nikjer omenjen.
Ko je šlo za družbo rož, je prej brez dišave postalo dišeče.
Ko so ga skupaj s cvetovi zdrobili v drobilniku, je postalo parfumsko olje.
Bog, čistilec nečistih, je uprizoril tako čudovit podvig, da je dišeče olje razveselilo kralja, ko ga je poslalo na njegovo glavo.
Ko je bila zažgana v svetilki, je postala znana kot kuldipak, svetilka dinastije, ki se je običajno prižgala za dokončanje zadnjih obredov človeka.
Iz svetilke, ki je postala kolirij, se je zlilo v očeh.
Postalo je odlično, vendar si nikoli ni dovolilo, da bi ga tako imenovali.
Seme bombaža se je pomešalo s prahom.
Iz prav tega semena je vzniknila rastlina bombaž, na kateri so se žogice nemoteno smejale.
Bombaž je bil odzrnjen s strojem za odzrnjevanje in po mikanju.
Izdelava zvitkov in predenje, iz nje je nastala nit.
Nato je bil s svojo osnovo in valom stkan in pretrpel, da se je obarval v vrelnem kotlu.
Škarje so jo odrezale in s pomočjo šivanke in sukanca sešile.
Tako je postalo blago, sredstvo za zakrivanje golote drugih.
Seme promegranata se zlije v prah tako, da postane prah.
Enako ozelenelo krasijo cvetovi temno rdeče barve.
Na drevesu raste na tisoče sadežev, vsak sadež je slastnejši od drugega.
V vsakem plodu je na tisoče semen, ki jih proizvede eno seme.
Ker na tem drevesu ni pomanjkanja sadja, gurmukh nikoli ne more spoznati užitkov sadov nektarja.
S trganjem sadežev drevo znova in znova, bruhne v smeh obrodi nove sadove.
Tako veliki Guru uči pot ponižnosti.
Peščeni prah, v katerem je pomešano zlato, se hrani v kemikaliji.
Nato se po pranju iz njega odstranijo delci zlata, ki tehtajo od miligramov do gramov in več.
Nato ga damo v lonček, ga stopimo in na veselje zlatarja pretvorimo v kepe.
Iz njega naredi liste in ga s kemikalijami veselo opere.
Nato preoblikovan v čisto zlato postane okreten in vreden preizkusa s preizkusnim kamnom.
Zdaj v kovnici je oblikovan v kovanec in ostane srečen na nakovalu tudi pod udarci kladiva.
Potem ko postane čisti muhar, zlatnik, se deponira v zakladnico, tj. zlato, ki je bilo zaradi svoje skromnosti v prašnih delcih, se na koncu izkaže za kovanec zakladnice.
Z mešanjem s prahom postane makovo seme eno s prahom.
Kot ljubek mak zacveti s pestrimi cvetovi.
Njeni cvetni brsti tekmujejo drug z drugim, da bi bili videti čudoviti.
Ta mak najprej trpi na dolgem trnu, nato pa postane okrogel in dobi obliko krošnje.
Ko ga narežete, iz njega izstopa sok barve krvi.
Potem na zabavah, postane skodelica ljubezni, postane vzrok združevanja bhoga, užitka, z jogo.
Njegovi odvisniki ga pridejo srkat na zabave.
Poln soka (sladkorni trs) je okusen in če govori ali ne, v obeh primerih je sladek.
Ne posluša povedanega in ne vidi tistega, kar je vidno, tj. na polju sladkornega trsa ne moreš poslušati drugega in v njem človeka ni videti.
Ko se vozli sladkornega trsa v obliki semena dajo v zemljo, poženejo.
Iz enega sladkornega trsa raste veliko rastlin, vsaka je ljubka od vrha do dna.
Zaradi sladkega soka je zdrobljen med dvema cilindričnima valjema.
Vredni ljudje ga uporabljajo ob ugodnih dneh, medtem ko ga uporabljajo tudi hudobni (tako da iz njega pripravljajo vino itd.) in poginejo.
Tisti, ki so gojili naravo sladkornega trsa, tj. ne izločajo sladkosti, čeprav so v nevarnosti, so res neomajni ljudje.
Prikupna kapljica oblaka pade z neba in blaži svoj ego gre v ustje školjke v morju.
Školjka se takoj, zapre usta, potopi navzdol in se skrije v podzemlje.
Takoj, ko požirek vzame kapljico v usta, gre in jo skrije v luknjo (s podporo kamna itd.).
Potapljač ga prime in se tudi pusti ujeti za prodajo altruističnega čuta.
Pod nadzorom občutka dobrohotnosti se razbije na kamen.
Dobro vedoč ali nevede podarja brezplačno darilo in se nikoli ne pokesa.
Vsak redkokdo dobi tako blagoslovljeno življenje.
Z diamantnim svedrom se kos diamanta reže postopoma, tj. z diamantnim svedrom Besede Guruja se prebode umski diamant.
Z nitjo (ljubezni) se pripravi čudovit niz diamantov.
V sveti kongregaciji se um pomiri, ko se zavest združi z Besedo in se izogne egu.
Ko osvojimo um, ga je treba predati (pred Gurujem) in sprejeti vrline gurmukhov, Gurujevsko usmerjenih.
Moral bi pasti na noge svetnikov, ker tudi krava, ki izpolnjuje želje (Kamadhenu), ni enaka prahu stopal svetnikov.
To dejanje ni nič drugega kot lizanje neokusnega kamna, čeprav nešteto okusov sladkih sokov, h katerim stremimo.
Redki so Sikhi, ki poslušajo (in sprejmejo) učenja Guruja.
Sikh ob poslušanju naukov Guruja notranje postane moder, čeprav je videti kot navaden.
On s polno skrbnostjo ohranja svojo zavest usklajeno z Besedo in ne posluša ničesar razen besed Guruja.
Zagleda pravega Guruja in se brez družbe svetnikov počuti slepega in gluhega.
Gurujeva beseda, ki jo prejme, je Vahiguru, čudoviti Gospod, in ostane tiho potopljen v veselje.
Prikloni se na noge in postane (ponižen) kot prah, nadaljuje s pihanjem nektarja (Gospodovih) nog.
Ostaja vpleten kot črna čebela v lotosova stopala (Guruja) in tako življenje v tem svetovnem oceanu ostaja neomazano (z vodo in prahom).
Med življenjem na zemlji je njegovo življenje osvobojenega, tj. on je jivanmukt'.
Pri pripravi metlice celo za lase na glavi (gurmukh) je treba z njo pomahati po nogah svetnikov, torej mora biti izjemno ponižen.
Ko se kopa v romarskem kraju, naj umije Gurujeve noge s solzami ljubezni.
Iz črne barve lahko njegovi lasje postanejo sivi, toda glede na čas, da odide (s tega sveta), bi moral v svojem srcu negovati simbol (ljubezen) Gospoda.
Ko nekdo, ki pade pred Gurujeve noge, sam postane prah, tj. popolnoma izbriše ego iz svojega uma, ga pravi Guru tudi takrat blagoslavlja in obvezuje.
Moral bi postati labod in zapustiti črno modrost vrane ter naj sam opravi in pripravi druge do biserno neprecenljivih dejanj.
Nauki Guruja so subtilnejši celo od samih las; sikh naj jim vedno sledi.
Sikhi Guruja gredo čez svetovni ocean s svojo skodelico, polno ljubezni.
Figa je kozmos za žuželko, ki živi v njej.
Toda na drevesu raste na milijone sadežev, ki se naprej množijo v neštetih količinah.
Vrtovi so sestavljeni iz neštetih dreves in prav tako je na milijone vrtov na svetu.
Milijoni vesolj so tam v enem malem božjem lasu.
Če bo tako prijazni Bog razlil svojo milost, lahko le takrat gurmukh uživa v veselju svete kongregacije.
Šele takrat, ko pade na noge in postane prah, se ponižni lahko oblikuje v skladu z božansko voljo (hukam) Gospoda.
Šele ko je ego izbrisan, se to dejstvo spozna in prepozna.
Dva dni ostane nevidna, tretji dan pa luno vidimo v majhni velikosti.
Krasil naj bi Mahesino čelo, ljudje se mu vedno znova priklanjajo.
Ko doseže vseh šestnajst faz, tj. v noči polne lune, se začne zmanjševati in ponovno doseže položaj prvega dne. Ljudje se zdaj priklanjajo pred njim.
Njeni žarki škropijo nektar in namakajo vsa žejna drevesa in polja.
Mir, zadovoljstvo in hladnost, te neprecenljive dragulje podarja.
V temi širi svetlobo in daje nit meditacije čakorju, rdečenogi jerebici.
Šele z izbrisom svojega ega postane neprecenljiv dragulj.
Samo s tem, ko je postal ponižen, je Dhru lahko videl Gospoda.
Bog, ki je bil naklonjen bhaktam, ga je prav tako objel in Dhruv brez ega je dosegel najvišjo slavo.
V tem smrtnem svetu mu je bila dana osvoboditev, nato pa mu je bilo dano stabilno mesto na nebu.
Luna, sonce in vseh triintrideset milijonov angelov krožijo okoli njega in se vrtijo okoli njega.
Njegova veličastnost je bila jasno opisana v Vedah in Puranah.
Zgodba o tem nemanifestiranem Gospodu je izjemno mistična, neopisljiva in onkraj vseh misli.
Samo gurmuki ga lahko vidijo.