Drugi Guru, Guru Angad Dev Ji. Drugi Guru, Guru Angad Dev Ji, je postal prvi molilni učenec Guruja Nanak Sahiba. Potem se je prelevil v mentorja, h kateremu se je splačalo prositi. Svetloba, ki jo je oddajal plamen njegove močne vere v resnico in prepričanja, je bila zaradi njegovega značaja in osebnosti veliko večja od tiste dneva. Oba, on in njegov mentor, Guru Nanak, sta imela pravzaprav eno dušo, toda navzven sta bili dve bakli, ki sta bleščali ume in srca ljudi. V bistvu sta bila eno, toda očitno sta bili dve iskri, ki sta lahko zapeli vse razen resnice. Drugi Guru je bil bogastvo in zaklad ter vodja posebnih oseb dvora Akaalpurakha. Postal je sidro za ljudi, ki so bili sprejemljivi na božanskem sodišču. Bil je izbrani član nebeškega dvora veličastnega in strah vzbujajočega Waaheguruja in od njega je prejel visoke pohvale. Prva črka njegovega imena, 'Aliph', je tista, ki zajema vrline in blagoslove visokih in nizkih, bogatih in revnih ter kralja in berača. Vonj resnice polne črke 'Opoldne' v njegovem imenu podarja in skrbi za visoke vladarje in nizke, kot so služabniki. Naslednja črka v njegovem imenu 'Gaaf' predstavlja popotnika na poti do večne kongregacije in za to, da svet ostane v najvišjem razpoloženju. Zadnja črka v njegovem imenu, 'Daal', je zdravilo za vse bolezni in bolečine in je nad napredovanjem in recesijo.
Waaheguru je Resnica,
Waaheguru je vseprisoten
Guru Angad je prerok za oba svetova,
Z milostjo Akaalpurakha je blagoslov za grešnike. (55)
Kaj šele o dveh svetovih! S svojimi darili,
Na tisoče svetov je uspelo dobiti odrešitev. (56)
Njegovo telo je zaklad milosti odpuščajočega Waaheguruja,
Manifestiral se je iz Njega in na koncu se je tudi absorbiral vanj. (57)
Vedno je očiten, ne glede na to, ali je viden ali skrit,
Prisoten je povsod tu in tam, znotraj in zunaj. (58)
Njegov oboževalec je pravzaprav oboževalec Akaalpuraka,
In njegova dispozicija je stran iz knjige bogov. (59)
Jeziki obeh svetov ga ne morejo dovolj občudovati,
In zanj prostrano dvorišče duše ni dovolj veliko. (60)
Zatorej bi bilo za nas preudarno, da bi iz njegovega veselja in dobrotljivosti
In njegova prijaznost in velikodušnost, pridobita njegov ukaz. (61)
Zato bi morale biti naše glave vedno sklonjene k njegovim lotosovim stopalom,
In naše srce in duša bi morala biti vedno pripravljena žrtvovati se zanj. (62)